TOMAŽ MARAS, župnik v Vavti vasi od avgusta 2016
V Jakobovem pismu je ob imenovanju za župnika julija 2016 svojo življenjsko pot na kratko orisal takole:
“Zgodba o nekem starejšem župniku pravi, da ga je pri spovedi zanimalo samo eno: hišna številka. Ko je zvedel, od kod je kdo doma in iz katere družine izhaja, si je že vnaprej lahko predstavljal vse podrobnosti o človeku, ki se je prišel spovedat …
Ko me g. škof pošilja v vašo župnijo za upravitelja, bo torej tudi vas morda zanimalo, od kod prihajam k vam. Odraščal sem v Ločni, kjer sta starša zgradila hišo ob mamini rodni domačiji. Berusov stari ata je še danes znan po nekdanji gostilni, v kateri je rad igral na harmoniko. Njegovi predniki izvirajo tudi iz Ždinje vasi in še prej s Kala nad Prečno. Stara mama pa se je rodila v Toplicah in ena od njenih babic je bila iz Vavte vasi.
Kot otrok sem imel srečo, da sem v živo videl še zadnje ostanke nekdanjega kmečkega življenja, kjer je bila vera v Boga nekaj tako naravnega kot zrak, ki ga dihamo. Rad sem poslušal zgodbe iz družinskega ustnega izročila, posebej iz očetove rodne Dalmacije. V nekaterih denimo nastopa praded Toma, ki je preživel soško fronto in je ostal zapisan v spominu po svojih izdatnih molitvah za pokojne. Podobno kot v zgodbah iz Svetega pisma, ki mi jih je rada pripovedovala teta, sem v vseh teh zgodbah lahko zaslutil nek načrt Boga, ki želi vse ljudi kot eno družino zbrati ob sebi, zato jih potrpežljivo vabi in vodi.
Mislim, da je v tem tudi smisel duhovniške službe, kar sem kot najstnik opazoval v domači župniji kot ministrant ali prostovoljec pri nenehnih zidarskih akcijah ob kapiteljski cerkvi, in za kar sem potem v sebi prepoznal tudi poklic. Po duhovniškem posvečenju sem bil kaplan v Kranju, na študiju teologije v Rimu, tajnik na škofiji in nazadnje kaplan v Črnomlju. V prostem času pa rad berem, hodim v hribe, kolesarim – to omenjam zato, ker rad vidim, če se mi pri tem kdo pridruži.
Veseli me, da se bomo v župniji Vavta vas kmalu lahko bolje spoznali in bomo skupaj nadaljevali po poteh, ki nas vodijo k Bogu!”
JERNEJ MARENK, župnik v Vavti vasi 2004-2016
Svojo življenjsko pot je na kratko orisal takole:
“Rodil sem se 4. maja 1969 v Kranju. Srednjo šolo sem končal v Škofji Loki. Po služenju vojaškega roka sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in bil 29. junija 1995 posvečen v duhovnika. Novo mašo sem daroval v domači župniji – Selca nad Škofjo Loko.
Kot kaplan sem tri leta služboval v župniji Videm – Dobrepolje in eno leto v Cerkljah na Gorenjskem. Velik izziv je bilo zame pet let duhovniškega dela v Zavodu sv. Stanislava, kjer sem poučeval predmet Vera in kultura in bil duhovni vodja Jegličevega dijaškega doma. Ponosen sem na učbenik za prvi letnik predmeta Vera in kultura, ki je nastal v času mojega delovanja na gimnaziji.
V prostem času se rad družim z mladimi po srcu, rekreativno smučam, berem dobre knjige, moj hobi pa je tudi igra s kartami – tarok.”
Od avgusta 2016 je Jernej Marenk župnik v Cerkljah na Gorenjskem.
ŽIVLJENJE V SLIKAH:
“Kaj bo iz tega otroka?!”
Svetost trenutka – prvo sveto obhajilo.
V duhovnika me je leta 1995 posvetil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Nova maša v Selcih nad Škofjo Loko.
v Vipavo. Bil je dober učenec, posebej pa se je izkazal pri slovenščini. Profesor
je kmalu opazil, da je mladenič literarno zelo razgledan, da pozna ogromno
literature. Njegovi spisi so bili vsebinsko in oblikovno izredno kvalitetni. V
pogovorih, ki sem jih imel pozneje z njim, mi je razodel, da so doma zelo
veliko brali in imeli številne zbirke Mohorjevih knjig. Ljubezen do knjige in
do branja ga nikoli ni zapustila. V pogovoru z njim ni bilo težko opaziti, da
je g. Gregor mož širokega znanja, da je v njegovi glavi velika enciklopedija z
različnih področij, posebej pa s področja literature in likovne umetnosti.
Maturo je opravil leta 1965. Po maturi se je vpisal v ljubljansko bogoslovno
semenišče. V tem času zasledimo njegove misli v bogoslovski reviji Virtuti
FRANC AMBROŽIČ (17.10.1912-26.7.1980), župnik v Vavti vasi 1957-1978
Župnik Franc Ambrožič s prvoobhajanci pred župnijsko cerkvijo v Vavti vasi
V Zborniku Straža je leta 2014 zgodovinar Blaž Otrin zapisal naslednje:
Franc Ambrožič je bil rojen 17. oktobra 1912 v Sušju pri Ribnici, v duhovnika pa posvečen 11. julija 1937 v Šibeniku, kjer je nato do leta 1939 poučeval verouk v raznih šolah. V avgustu 1939 je bil inkardiniran v ljubljansko škofijo in je nastopil mesto kaplana v Podzemlju, kjer je deloval celotno medvojno obdobje, 1. avgusta 1945 pa bil nameščen za upravitelja župnije Šmihel pri Novem mestu, od koder je prišel v Vavto vas. Konec leta 1949 je bil obsojen na eno leto in pol strogega zapora, ker je podpiral »skrivače« pred »ljudsko oblastjo«. Aretiran je bil 27. junija 1949, iz zapora pa izpuščen 27. decembra 1950. Leta 1978 ga je nadškof Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu, kjer je po hudi bolezni 26. julija 1980 tudi umrl.
Kmalu po nastopu službe je Ambrožič imenoval nove ključarje župnijske cerkve, in sicer Jožeta Zupančiča in Jožefa Pečjaka, ki je nadomestil svojega očeta, ki je prej to službo opravljal petintrideset let. Ambrožič se je kmalu lotil obnovitvenih del. Že prvo leto je na cerkvi oskrbel nove žlebovi in električno napeljavo ter vodovod v župnišču.
26. julija 1964 je nadškof Jožef Pogačnik v župniji opravil birmo in kanonično vizitacijo. Pohvalil je požrtvovalnega župnika, urejenost pisarne, znanje otrok, petje, skrbnega cerkovnika in versko življenje ljudi, opomnil je le, da je pri mnogih kmetih preveč nedeljskega dela.
Ambrožič je 28. februarja 1967 postal redni župnik. V letu 1968 je kipar restavrator Hinko Podkrižnik obnovil glavni in stranski oltar. V začetku julija 1969 je Ambrožič zbolel in do sredine avgusta ga je nadomestil p. Peter Vrtačič. V septembru 1969 je dal obnoviti orgle, 1971 uredil ozvočenje v cerkvi, leta 1976 je restavratorju Viktorju Povšetu zaupal restavriranje fresk v župnijski cerkvi. 10. maja 1970 je bila birma in vizitacija, ki je zaradi bolezni ni opravil nadškof temveč prošt Alojzij Štrukelj. Župnija je takrat štela 2.000 prebivalcev, a se je močno spremenila struktura; iz nekdaj kmečke župnije je nastala kmečko-delavska župnija, pri čemer je bilo kmetov vedno manj. Vizitator je bil zaskrbljen nad majhnim številom krstov in številom obhajil – samo tri do štiri obhajila na vernika letno. Nedeljsko mašo je obiskovalo 25 % krščenih. Pohvalil je sodelovanje otrok in vernikov pri maši ter petje. 4. maja 1975 je v župniji opravil birmo pomožni škof Stanislav Lenič. Birmanih je bilo 93 otrok. Pred birmo je župnik oskrbel novo kritino na cerkvi in zvoniku. Lenič je zapisal: »Otroci so pri srečanju s škofom pokazali dovolj skrbno pripravo in znanje osnovnih verskih resnic. Tudi mladina, ki je zvečer prišla k srečanju, kaže mnogo dobre volje in je prav, če bo župnik povabil tudi katerega izmed mlajših sobratov za pomoč mladini. Največja potreba v župniji se vizitatorju zdi primerna učilnica. /…/ Župnik ni več mlad in zdrav, a se z veliko gorečnostjo trudi. Sam čuti, da mu je župnija prezahtevna, vendar želi vztrajati.«
Nagrobnik Franca Ambrožiča na pokopališču v Vavti vasi
FRANC VIDIC (1920-1985), župnik v Vavti vasi 1953-1957
JANEZ FRANČIČ, vikar namestnik v Vavti vasi 1952-1953
JOŽE KRES (1892-1965), župnik v Vavti vasi 1935-1952
Jože Kres leta 1950
Jože Kres se je rodil leta 1892 v Škofji Loki, njegova družina pa se je kmalu preselila v Št. Peter pri Novem mestu. V duhovnika je bil posvečen leta 1915. Bil je kaplan v Kranjski Gori in drugod, devet let župnik v Koprivniku, nato pa je leta 1935 prišel v Vavto vas. Po drugi svetovni vojni je Jože Kres lahko nadaljeval delo na župniji. To kaže, da se med vojno ni kompromitiral, saj bi ga sicer zagotovo takoj odstranili in zaprli.
Nova jugoslovanska oblast si je po drugi svetovni vojni na vsak način želela popolnoma podrediti tudi Cerkev, pri tem pa jo je oviral ljubljanski škof Anton Vovk s podporo večine duhovnikov. Ko se je škof Vovk 20. januarja 1952 iz Ljubljane z vlakom pripeljal v Novo mesto, ga je že pričakovala razjarjena množica. Na železniški postaji v Bršljinu so ga polili z vnetljivo tekočino in zažgali. Več ur so ga zadrževali in poniževali ter zdravniku iz novomeške bolnišnice preprečili dostop do hudo opečenega škofa Vovka, ki se je moral z vlakom odpeljati v Ljubljano in je šele tam mogel poiskati zdravniško pomoč. V bolnišnici je ostal do sredine februarja. Maja 1952 naj bi škof Vovk zaradi birmovanja spet prišel v Novo mesto. Jože Kres, tedanji župnik v Vavti vasi in novomeški prodekan, je 14. maja 1952 organom v Novem mestu prijavil birmovanje v Vavti vasi, Novem mestu, Mirni Peči in Šmarjeti.
V soboto, 17. maja, je bila namreč načrtovana birma v Vavti vasi. En dan prej, 16. maja 1952, pa je Rado Taufer, načelnik Oddelka za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto, na osnovi zakona o prekrških zoper javni red in mir podpisal odločbo o prepovedi birmovanja v Vavti vasi in Novem mestu. V njej dobesedno piše:
Ker mora oddelek za notranje zadeve skrbeti za javni red in mir in ker se upravičeno pričakuje, da bi bila javni red in mir s temi prireditvami pod vodstvom g. Vovk Antona ogrožena, je moral oddelek za notranje zadeve z ozirom na dogodke v preteklosti (incident na Novomeški železniški postaji dne 20. I. 1952) te prireditve prepovedati. Znano pa je tudi, da so se dne 15. t.m. vršile demonstracije prebivalstva v Novem mestu in Vavti vasi, na katerih je prebivalstvo izražalo ogorčenje proti g. Vovk Antonu zaradi njegovega podpiranja Vatikanske sovražne politike in njegovega sovražnega odnosa do ljudske oblasti.
Iz razlogov, da torej javljene dni ne bo prišlo do kakršnih koli izgredov in dokler se ogorčenje ljudi ne poleže ter dokler prihod g. Vovka ne bo dajal povoda za tako ogorčenje mora oddelek za notranje zadeve birmovanje izvršeno po g. Vovku prepovedati.
Seveda leta 1952 nobena demonstracija in javna akcija ni mogla potekati brez popolnega nadzora s strani takratne oblasti. Tudi če je prebivalstvo “izražalo ogorčenje” proti škofu Vovku, je bila zadaj nujno takratna oblast.
Leta 1952 je bila torej birma v Novem mestu in okolici prepovedana. Otroci so se z botri morali peljati v Ljubljano, kjer jih je škof Vovk birmal v kapeli škofijskega dvorca. Vavtovški župnik Jože Kres pa je bil le nekaj dni po prepovedi birme aretiran in montiranem procesu obsojen na dve leti in osem mesecev zapora zaradi “sodelovanja s protidržavnimi organizacijami v tujini” (mišljen je verjetno papež v Rimu). Pomiloščen je bil novembra 1953. Zaradi zdravstvenih težav se je že prej odpovedal župniji Vavta vas, zato je iz zapora najprej odšel na Rako, nato je bil do smrti leta 1965 kanonik v Novem mestu. Škof Vovk pa je prišel birmovat v Vavto vas šele leta 1958.
BERTOLD BARTEL (1879-1934), župnik v Vavti vasi 1917-1934
Bertold Bartel leta 1917
Župnik Bertold Bartel s prvoobhajanci pred župniščem v Vavti vasi (desno od župnika je učiteljica Viktorija Kulovec)